Psihosomatika, epigenetika, nevroznanost in psihoterapija povezujejo naše okolje, psiho in telesne bolezni – v teh spoznanjih se skriva samoozdravitveni potencial vsakega posameznika

psihosomatika

Na psihoterapijo pridejo osebe, ki doživljajo različne duševne stiske. V zadnjih letih skoraj vsak tretji Slovenec doživlja neko obliko anksioznosti, depresijo ali disfunkcionalnost v odnosih. Žal le malo posameznikov poišče tudi ustrezno pomoč. V prvem pogovoru po navadi ugotovim, da se duševne stiske prepletajo z glavoboli, bolečinami v hrbtenici, povišanim krvnim tlakom, srčnimi aritmijami, ščitničnimi obolenji, izgorelostjo, vnetjem želodca, kožnimi boleznimi, nespečnostjo, astmo, sladkorno boleznijo, prebavnimi in preostalimi fizičnimi motnjami.

Pomoč pri spopadanju z vsakodnevnim stresom je velikokrat osrednje vprašanje terapije (glej odstavek o stresu). V resnici pa ni pomembno, kakšnemu stresu smo izpostavljeni, temveč to, kako se odzovemo nanj. Tako vidimo, da je delovanje živčnega ter hormonalnega sistema (ta dva vplivata na vse organe) povezano z našo percepcijo, mentalnimi prepričanji in čustvenim dojemanjem sveta. Psiholoških dejavnikov pravzaprav ne moremo ločiti od fizioloških (glej odstavek o psihosomatiki), saj se povezava med telesom in psiho vzpostavlja že od rojstva.

diapozitiv 2

Pričakujemo, da naše telo lahko sledi tehnološkem napredku, optimizaciji delovnih procesov, poplavi informacij in hitremu načinu življenja. Žal to ni povsem mogoče. Naše telo se v tem kratkem času ni bilo sposobno popolnoma prilagoditi tako velikim spremembam.

Poleg tega smo izgubili dva informacijska kanala – v razcvetu mentala/uma, smo pozabili poslušati telo in zanemarili čustva. Raje preberemo nasvete nekoga drugega o tem, kaj naj bi bilo dobro za naše telo, namesto da bi se obrnili vase in začeli poslušati svoje telo.

Prevladuje naš um, ki procesira velike količine podatkov. Mislimo, da ga lahko optimiziramo kot računalnik. Od možganov pričakujemo, da so lahko kos nenehni večopravilnosti (multitaskingu), in se v resnici počutimo slabo, če ne moremo slediti neskončnim spremembam. Vendar multitasking, preobremenjenost z delom, nenehna aktivacija živčevja in premalo počitka (ki se nam včasih zdi popolna izguba dragocenega časa) rušijo naše kontrolne nevronske mreže, nujno potrebno ravnovesje med vejama avtonomnega živčevja (to uravnava življenjsko pomembne funkcije organizma) ter naše možgane preplavljajo z neprestanimi mislimi (sigurno poznate stanje, ko vam misli o službi in drugih problemih kratijo spanec ali prosti čas). Zavedati se moramo, da je vsaka sprememba pravzaprav neke vrste stres, na katerega se morajo naši možgani, psiha in telo prilagoditi. Če telesu ne zagotavljamo dovolj časa za počitek, tudi ne zmoremo predelati in sprejeti vseh novih informacij in sprememb.

Vsak dan znova preslišimo, kaj nam sporoča telo, in presegamo njegove meje; ne slišimo, ko nam dopoveduje: ”Utrujeno sem. Potrebujem spanec, hrano, tišino …” Čustva nam sporočajo: ”Nezadovoljen/-na sem v tej službi. Žalosten/-na sem, ker me nihče ne pohvali za moj trud. Želim čas zase. Potrebujem druženje s prijatelji.” Um, ki je poln prepričanj, pravil in pričakovanj drugih, pa nas prepričuje: ”Res si zguba. Nisi dovolj dober/-a. Potrudi se še malo. Potrpeti je treba!” To je popolno okolje za razvoj vladavine uma (mentala), ki nas žene preko vseh meja, kot upehanega konja, iz katerega poskuša iztisniti vso vrednost, preden ta pogine. Do sem nas privede odlog zadovoljitve svojih potreb v slogu: ”Samo še ta projekt, pa bo bolje. Samo še dva meseca, pa grem na dopust. Samo še toliko, da otroci odrastejo. Samo še pet let do upokojitve.” Tako nam uspe odložiti tisto najdragocenejše, kar imamo – svoje življenje in zdravje.

Razumeti moramo, da je odlog potreb past. Da bolje ne bo nikoli, če se ne bomo medtem naučili sprostiti, uživati in si vzeti čas zase. Z dolgoletnim pretiravanjem in nenehnim stresom naučimo naše telo na določen način delovanja, ki ga je pozneje težko spremeniti. Ta način delovanja lahko negativno vpliva tudi na ekspresijo genov (glej odstavek o epigenetiki). Zanemarjeno telo nas začne opozarjati z visokim krvnim pritiskom, nenehno utrujenostjo, srčnimi aritmijami, nespečnostjo, diabetesom … Mi pa mu še vedno nočemo prisluhniti; nočemo slišati, kaj nam govori, njegov glas utišamo z zdravili, čeprav nas telo opozarja, da bi morali spremeniti življenjski slog, način razmišljanja, čustvovanja, reševanja problemov itd.

Zgoraj napisano ni stvar verovanja ali vpliva placeba, saj mnoge raziskave na področjih psihosomatike (vpliv čustvenih in mentalnih vzorcev na telo), epigenetike (vpliv okolja na izražanje genov) in nevroznanosti (vpliv novih izkušenj in učenja na nastanek novih nevronskih mrež) le to potrjujejo. Vsako področje je v drugem delu članka predstavljeno bolj detajlno.

diapozitiv 1

Samoozdravitveni potencial

Vsakdo od nas ima moč vzeti zdravje v svoje roke, aktivirati notranje psihološke vire in vzpostaviti telesno ravnovesje in dobro počutje!

Notranji zdravnik se skriva v:

  • razumevanju povezav med psiho in telesom,
  • poslušanju telesa, čustev in misli (trije kanali) ter usklajevanju med njimi,
  • ozaveščanju nezavednih vsebin skozi psihoterapijo (ko jih razumemo nismo več na avtopilotu),
  • spreminjanju nezavednih vzorcev čustvovanja, razmišljanja in vedenja; z novim učenjem in delovanjem (ki se ga naučimo znotraj psihoterapevtskega procesa ali drugih situacij/izkušenj), spremenimo naše možgane, da se lahko bolje spopadamo z življenjskimi izzivi,
  • boljšemu spopadanju s stresom,
  • prakticiranju sprostitvenih tehnik (s tem zmanjšujemo stresni odziv in vzpostavljamo balans na nivoju živčevja),
  • skrbi zase in spreminjanju življenjskega sloga (s tem lahko vplivamo celo na izražanje naših genov).

Ne odlašajte. Poskrbite za svoje zdravje in dobro počutje! Pokličite zdaj na 04134125 ali pišite na svetovanje@tanjamaljevac.si.

 

Prijava na individualno svetovanje

Ime (obvezno)

Priimek (obvezno)

E-Mail (obvezno)

Telefon

 

 

Poglobljena predstavitev področij

Stres

Ljudje se nenehno odzivamo na vse, kar nas obdaja ter prav tako na čustva in misli, ki so naš nepogrešljiv del. Na  ”nevarno situacijo”, se telo velikokrat popolnoma nezavedno pripravi na akcijo z ”boj ali beg reakcijo”. V ta namen poviša kortizol, adrenalin, pospeši dihanje, bitje srca, zviša količino sladkorja v krvi ter poveča napetost mišic itd.

Velikokrat se v našem življenju ne dogaja nič posebnega, vendar nenehne skrbi glede prihodnjega dne in daljne prihodnosti ali premlevanje preteklih dogodkov telo spravljajo v neprestano stresno stanje. Telo se bori proti navideznemu sovražniku, saj možgani ne ločijo realnosti od fikcije v naših mislih. Ko razmišljamo o tem kaj vse gre lahko narobe prihodnji dan npr. kako težaven bo sestanek v službi ali kako se našemu otroku lahko zgodi nekaj slabega, naši možgani verjamejo, da se to že dogaja. Prav tako nas premlevanje o preteklih travmah lahko ugrabi v krog ponavljajočih se misli in slabega počutja. Zato je toliko pomembneje biti tukaj in zdaj. Če smo tukaj in zdaj, pogosto ugotovimo, da nas trenutno nič ne ogroža.

stres bolezni psihoterapija

Kaj je psihosomatika?

Trije informacijski kanali – občutki, čustva in misli so del istega sistema

Psihosomatika je interdisciplinarno medicinsko področje, ki raziskuje odnose med družbenimi, psihološkimi in vedenjskimi dejavniki in njihov vpliv na telesne procese.

Ko na poslabšanje fizičnega stanja vplivajo duševni dejavniki, kot so čustva, notranji konflikti ali stres, govorimo o psihosomatskih boleznih. Psihosomatika je pravzaprav odziv telesa na duševno stisko.

Za zdravje in dobro počutje morajo biti telo, čustva in misli usklajeni. Jaz jim pravim kar trije informacijski kanali. Predstavljajte si, da v enem dnevu poslušati tri radijske kanale, na katerih dobite različne informacije. Najbrž bi bili zmedeni. Ko telo govori: ”Umakni se iz situacije!”, um pa temu nasprotuje in pravi: ”Ostani in zdrži!”, sta telo in um v notranjem konfliktu.

Če čustev ne prepoznamo na zavestni ravni, jih zanemarjamo, zanikamo in potiskamo v podzavest, se ta začnejo izražati kot telesni simptomi (bolečine, nemir …) in bolezenska stanja.

Kopičenje čustev, stresa in prekomerno delo se odražajo v porušenem telesnem ravnovesju,  glavobolih, bolečinah v hrbtenici, avtoimunih boleznih, kožnih obolenjih, vrtoglavicah, zvonjenju v ušesih, težavah z dihanjem … Še več – psihološka struktura vpliva na našo telesno konstitucijo in držo. Opazujte ljudi okrog sebe in opazili boste, da se lahko, na primer, strah in nesamozavest odražata v skrčeni telesni drži in povešenem očesnem pogledu.

Kaj se zgodi, ko združimo stres, psihosomatiko in sedeč način dela? Strah, nesamozavest ter stres zaradi novega projekta ali tiranskega šefa, porušijo vzorec dihanja, pokrčijo našo držo in zategnejo mišice. Če temu dodamo še vpliv sedečega dela, bomo vsekakor prišli do hitrejše obrabe in poškodb hrbtenice.

Nevroplastičnost in vpliv psihoterapije na možgane

Naši možgani se neprestano razvijajo in rastejo. To dejstvo lahko izkoristimo za zdravljenje. Dobro psihofizično počutje je odvisno od številnih dejavnikov, od tega kako delujejo naši možgani, kaj jemo, kako se gibljemo, koliko spimo, kakšne odnose imamo itd. Travme, stres in občutek pomanjkanja pogosto izhajajo iz medosebnih odnosov, zatorej največkrat potrebujemo popravno (korektivno) izkušnjo znotraj interpersonalnega polja.

Raziskave dokazujejo, da psihoterapija vpliva na spremembe v delovanju možganov. Nove izkušnje in proces učenja znotraj terapevtskega procesa povzročajo nove nevronske povezave, nastanek novih nevronov in dolgotrajne spremembe v strukturi možgan. S tehnikami, kot je EMDR (Eye movement desensitization and reprocessing), pa lahko preprogramiramo celo postravmatsko stresno motnjo, tako da nefunkcionalne nevronske mreže, ki so vezane na travmo in ponavljajoče odzive na sprožilce, povežemo z funkcionalnimi (ki so bolj primerne za spopadanje s težavami v okolju). Nekdo, ki je bil izpostavljen fizičnemu nasilju bo lahko burno odreagiral (na nivoju stresnega odziva in emocij) na glasnejši zvok, agresivne vsebine na televiziji, konflikt med dvema osebama itd. saj ga to spomni na pretekle dogodke. Nekontrolirane reakcije tako osebo lahko nenehno spravljajo v stres, čeprav situacije zares niso ogrožajoče, vendar telo in psiha kljub temu podoživljata travmo. Tehnike kot je EMDR so namenjanje preoblikovanju nezavednega/nekontroliranega odziva na takšne situacije (sprožilce).

nevroplastičnost

Epigenetika ali kako okolje, vzgoja, psihološke lastnosti in življenjski slog staršev vplivajo na dedne spremembe

Epigenetika je področje molekularne biologije, ki preučuje spremembe v izražanju genov organizma, ki niso povezane s spremembami v zaporedju DNK. Pomeni spoznanje, da lahko na izražanje genov vplivajo tudi dejavniki okolja, ne da bi se pri tem moral spremeniti zapis DNK. Gre za kemično modifikacijo molekule DNK, ki se lahko v določenih primerih tudi deduje. Epigenetika se večinoma ukvarja z molekulami, ki se vežejo na določen odsek DNK in s tem povzročijo”vklop” ali ”izklop” prepisovanja posameznih genov. To so kemijski dodatki na verigi, med katerimi je najbolj preprosta metilna skupina, ki lahko povzroči, da se nek zapis gena ne bo prevajal v beljakovine in bo tako neaktiven (Wikipedija).

Pod vplivom okolja lahko naši geni postanejo bolj ali manj aktivni, te spremembe pa se lahko prenesejo na naše potomce. Te spremembe se dogajajo vse od spočetja, kar pomeni da je za psihofizični razvoj otroka zelo pomembno tudi obdobje pred rojstvom. S tem se ukvarja v sklopu razvojne psihologije tudi prednatalna psihologija. Negativni vplivi nezdravega življenjskega sloga, duševne motnje, kot so anksioznost, razvade in odvisnost (npr. kajenje, prenajedanje …), in odzivi na stresorje lahko škodljivo vplivajo na naše potomce.  

”A epigenetske spremembe niso trajne spremembe v DNK. Lahko se sicer prenašajo iz generacije v generacijo, vendar se lahko tudi izbrišejo iz genoma in se tako naš genom lahko povrne v prvotno stanje, zaradi česar epigenetske spremembe skoraj zagotovo ne morejo privesti do razvoja nove vrste.” (prof.dr.Gregor Majdič, Delo).

epigenetika

Vpliv razvoja telesa in psihe v otroških letih

Zgodnja travma je lahko bodisi enkratna (na primer prometna nesreča), lahko pa je tudi življenje v nestabilnem ali zanemarjajočem okolju, ki so ga zaznamovale fizične ali čustvene zlorabe (npr. družina, v kateri je prisoten alkoholizem). Če otrok ni mogel razviti zdrave navezanosti na starša/vzgojitelja ali  sta bila starša, na primer, večino časa preplavljena s strahovi, se otrok ni naučil pomiriti in vzpostaviti ravnovesja na nivoju živčevja. Še več, takšen človek ima lahko tudi v odraslosti predstavo o svetu, ki je ogrožajoč in strašljiv. Prekomerni dražljaji in stres v otroštvu negativno vplivajo na razvoj možganskih centrov, kot so amigdala (ki sproži alarmno reakcijo), epifiza (ki uravnava budnost in spanje) in limbični sistem s hipofizo (ki uravnava druge žleze z notranjih izločanjem – ščitnico, nadledvično žlezo in spolne žleze ter je povezan z učenjem in spominom). Tudi to dokazuje, da naša psiha nikoli ne more biti ločena od delovanja našega telesa. Raziskave med drugim kažejo, da so osebe z zgodnjo travmo bistveno bolj izpostavljene kardiovaskularnim in drugim obolenjem.

Pred kratkim mi je ginekologinja pripovedovala, koliko žensk z rakom na dojkah je imelo težko otroštvo in mladostništvo, ter sklenila z besedami, ki so me spodbudile k pisanju tega prispevka: ”Saj veste, tako psihologija postane naša biologija.”

Navezala se bom na to in članek zaključila z mislijo – Če so čustvena in psihološka stanja povezana s telesom jih lahko uporabimo kot povratni vzvod/orodje pri zdravljenju bolezni.  To potrjujejo spoznanja psihosomatike, epigenetike, nevroznanosti, prav tako pa tudi moje izkušnje pri delu z ljudmi. 

vpliv travme na telo DNK

Letos bo potekala psihoterapevtska skupina s povdarkom na psihosomatiki. Število mest je omejeno. Pokličite zdaj na 04134125 ali pišite na svetovanje@tanjamaljevac.si.

 

Prijava na delavnice ali individualno svetovanje

Ime (obvezno)

Priimek (obvezno)

E-Mail (obvezno)

Telefon

 

Moja izobraževanja: psihodinamska psihoterapija, EMDR tehnika za reprocesiranje travme,  izobraževanja na področju stresa, promocije zdravja na delovnem mestu, sprostitvenih tehnik, somatsko doživljanje (somatic experiencing – P. Levine, Elisabeth Schneider Kaiser,), fascialna integracija, gibalne metode kot npr. 5 Ritmov, kognitivno vedenjski coaching (Windy Dryden), NLP (nevrolingvistično programiranje), Energetska kineziologija (Ivitalis), Bioenergetics (Aleksander Lowen), številne oblike vadb, somatike, joge, delo s kreativnimi mediji v psihoterapiji.

Ključne besede: psihoterapija, psihosomatska, epigenetika, nevroplastičnost, genom, ekspresija genov, stres, stresorji, glavobol, utrujenost, izgorelost, burnout, menedžerska bolezen, nespečnost, glavobol, bolečine v hrbtenici, avto imune boleznih, kožna obolenja, dermatitis, vrtoglavica, zvonjenje v ušesih, težavam z dihanjem, astma, srčne aritmije, ščitnica, ščitnična obolenja, sladkorna bolezen, vnetje želodca, gastritis, visok krvi tlak, prebavne motnje, kronične vnetne črevesne bolezni, kronova bolezen, srčne aritmije, prenajedanje, odvisnost, zategnjenost mišic, mišične ovojnice, fascia, diabetes, rakava obolenja, rak na dojkah, rak rodil, težave s prostato, otroci alkoholikov, prenajedanje, telesne in čustvene potrebe, meje, poslušaj telo, odlog potreb, zdrav življenski slog, sprememba vzorcev, epifiza, hipofiza, amigdala, stres, žleze z notranjim izločanjem, nadledvična žleza, adrenalna os.