V članku objavljenem v Kairosu (2012, letn. 6, št. 1-2), katerega soavtorica sem, si preberite kaj je fenomenologija in poglejte kako izgleda doživljajski oblak komunikacije med partnerjema.
Slika prikazuje pozitivne (zelene), negativne/neprijetne (rdeče) in nevtralne (sive) besede, ki sta jih uporabljala partnerja pri opisu doživljanja njunih pogovorov. Velikost kroga prikazuje številčnost uporabe besede. Oglejte si razliko med pari. Komu sta podobna vidva?
Uvod
V raziskavi, o kateri poročamo v tem besedilu, smo poskusili pojav sporazumevanja osvetliti s prvoosebnega zornega kota: zanimalo nas je, kaj se dogaja v doživljajskem polju akterjev, ki sodelujejo v sporazumevalnem procesu. Pozornost torej posvečamo tistemu delu sporazumevanja, ki poteka v ozadju, za psihološko-vedenjskim odrom.
To, da govorimo o doživljanju kot o procesu, ki se odvija v ozadju, je v skladu s prevladujočo znanstveno paradigmo. Pogled od zunaj (tretjeosebna perspektiva: opisovanje vedenja in/ali vsebine sporočil) predstavlja preverljiv in zato zanesljiv temelj, pogledu od znotraj (prvoosebno, doživljajsko) pa se zaradi svoje neizbežne subjektivnosti kar se da izogibamo. Čeprav nam je doživljanje oziroma prvoosebno živo izkustvo najbolj blizu, ga nismo vajeni podrobno opazovati, še manj sistematično raziskovati.
Ne glede na metodološke težave se v zadnjih desetletjih kaže potreba po empiričnem fenomenološkem raziskovanju, torej sistematičnem raziskovanju doživljanja kot »se nam kaže« (Husserl, 1982). V zgodovini se je zvrstilo že več pobud za tovrstna raziskovanja (na primer Goethe v Seamon in Zajonc, 1998; Wundt, 1904), zadnja pa prihaja s področja kognitivne znanosti. Kljub skokovitemu napredku na področju raziskovanja nevrofiziologije je namreč vse bolj jasno, da nam razumevanje procesov v živčevju ne pomaga prav dosti, če ne poznamo doživljajskih fenomenov, ki jih ti procesi porajajo …
V primeru raziskovanja sporazumevanja: poznavanje vedenjskih vzorcev še ne pomeni, da iz tega lahko sklepamo na z njimi povezana doživljanja. Še več: usklajeno vedenje partnerjev v sporazumevalnem procesu na noben način ne pomeni, da je usklajeno tudi njihovo doživljanje.
Fenomenološko spoznanje, da vedenje in doživljanje nista (nujno) medsebojno odvisna, in dejstvo, da primanjkuje študij (Stern, 2004), ki bi se posvetile doživljajskemu vidiku sporazumevanja, sta nas pripeljala do odločitve, da brez vnaprejšnjih pričakovanj preverimo, kako partnerja v sporazumevalnem procesu doživljata iste sporazumevalne položaje.
Pričujoča raziskava je torej fenomenološka – sprašujemo se po prvoosebnem (doživljajskem) vidiku sporazumevanja. Kljub temu, da smo se morali omejiti na zelo ozek del spektra in da obseg raziskave ne dovoljuje posploševanja na celotno področje sporazumevanja, smo pod znano, enotno in usklajeno fasado vedenja uspeli zaslutiti bogat mozaik različnih doživljanj in morda še bolj pomembno – različnih odnosov …
Raziskovalno vprašanje
… Našo raziskavo smo zasnovali okrog temeljnega raziskovalnega vprašanja: Kakšni sta doživljajski polji partnerjev v sporazumevalnih situacijah ob istih (naključno izbranih) trenutkih? …
Preberite si več na str. 20:
Kairos, slovenska revija za psihoterapijo, (2012, letn. 6, št. 1-2)