za starse

 

Na tej strani bom nizala vsebine, ki prikazujejo kako pomemben je vpliv staršev na psihološki razvoj otrok. Mogoče vam bodo odgovorile na kakšno vprašanje, ki se vam je porajalo pri vzgoji vaših otrok. Če nič drugega vam bodo določena področja osvetlile še na nekoliko drugačen način.

1.Kako vzgojiti empatičnega, prijaznega in moralnega otroka?

empatija

Po mnenju neodvisnih raziskav, ki sta jih zbrala profesor Eisenberg in David R. Shaffer, na razvoj otrokove skrbnosti, vestnosti in etičnega vedenja najbolje vpliva, če starši od ”neprimernem vedenju” izrazijo razočaranje, ob tem pa pojasnijo zakaj takšno vedenje ni v redu, kako vpliva na druge in kako lahko svojo ”napako popravi”. To otroku omogoča, da razvije standarde / kriterije za presojanje svojih dejanj, empatijo in odgovornost za druge ter občutke moralne identitete, ki prispevajo k temu, da postane ”dobra” oseba. Lepota takšnega izražanja razočaranje je, da komunicira neodobravanje slabega vedenja, skupaj z pričakovanji in možnosti za izboljšave v stilu: “Ti si dober človek, tudi če si nekaj ”naredil napako” in vem, da lahko narediš bolje.”

Kako podati kritiko?

Ko se na otrokovo kričanje na drugega otroka odzovemo npr. s kritiko ”Ti si neprijazen”, pravzaprav podamo sodbo o njegovi osebnosti. V kolikor bi se izrazili na način ”Tvoje kričanje je neprijazno in agresivno, zato se te je fantek ustrašil. Pojdi k njemu, se mu opraviči in mirno povej kaj želiš od njega.” bi otroku omogočili razumevanje in spremembo vedenja. Če pri kritiki velja pravilo kritizirajte vedenje in ne osebnosti, pri pohvali lepega in moralnega vedenja velja pohvalite osebnost.

Poleg kritike slabega vedenja in pohvale dobrega karakterja, pa je vzgoja empatičnega in moralnega otroka mnogo več kot le čakanje na priložnosti, ko se odzovemo na dejanja otrok. Kot starši, želite biti proaktivni pri komuniciranju svojih vrednot.

Največjo težo ima učenje z zgledom

Otroci se ne naučijo velikodušnosti in sočutja s poslušanjem ampak z opazovanjem vedenja svojih vzornikov (staršev, učiteljev, …). Če ne izkazujemo takšnega vedenja, kot ga zahtevamo od otrok, je pridiganje na dolgi rok  manj učinkovito kot da ne bi rekli ničesar.  Otroci me smejo dobivati dvoumnih sporočil na način: ”Od tebe zahtevam nekaj, kaj jaz ne počnem.”

Več si preberite v članku Raising a moral child in Teaching empathy: What kind of parent are you?

2. Anksioznosti se naučimo od staršev

Otrok se s svetom najprej sreča preko staršev. Prav zato njihova čustva in vedenje močno vplivajo na oblikovanje našega odnosa do vsega kar nas obkroža. Prestrašena mati, ki je konstantno pod stresom otroku sporoča, da je svet v katerem se nahaja strašljiv, preveč zahteven in neobvladljiv. Takšen otrok lahko zraste v odraslo osebo, katero velikokrat spremljajo občutki tesnobe.  Glavno prepričanje ljudi z anksioznostno je: ”Ne bo mi uspelo. Ne bom zmogel. Vsega je enostavno preveč.”

Ena od nalog staršev je naučiti otroke kako se pomiriti, jim dati občutek varnosti ter podpirati razvoj njihovih sposobnosti, ki jim bodo dale občutek kompetentnosti in samostojnosti. To je najboljša prevencija pred razvojem duševnih motenj.

Prebete si članek Anxious Parents Can Transmit Anxiety to Children.

3. Vpliv okolja in stresa na razvoj možgan otrok ter vseživljenske posledice

vpliv stresa na možgane otrok

Več o tem si lahko preberete  v eni od prejšnjih objav. 

Več o razvoju anksioznosti si preberite v zanimivem članku Anxious Parents Can Transmit Anxiety to Children, Psychiatric news. 

4. Preveč zaščitniški starši t.i. ”Helicopter parents” lahko naredijo več škode kot koristi

Helicopter parents

Članek Raising Successful Children v The New York Times ponuja iztočnice za razmislek in prav tako dobre nasvete.

Preberite, če vas zanima:

  • kako hvala, prevelika zaščitniškost ter umešavanje strašev  vplivajo na otroka,
  • kako poiskati ravnotežje med skrbjo in spodbujanjem avtonomnosti,
  • kaj je največja lekcija katero lahko otroku damu s svojim zgledom.

5. Vzgoja fantov: kolektivna zabloda in pot iz nje

”Moški enostavno prenesemo več kot ženske, saj smo sposobni držati dlje,” je rekel moj prijatelj. Preberite si izjemno zanimiv članek Masculinity Is Killing Men: The Roots of Men and Trauma, ki govori o tem, kako potihem vzgajamo fante v moške, ki ne morejo izražati čustev, se zatekajo v alkoholizem, deloholizem ali pretirano športno aktivnost. Njihov ”odrezan stik s sabo” lahko dobi  izraz tudi v nasilju ali depresiji.

…. Delni prevod članka ….

Čustveno škodljiva “masculinizacija” moških se začne že pred fantovskimi leti, v obdobju dojenčka. Psiholog Terry Real, v svoji knjigi Nočem govoriti o tem: Premagovanje skrivne dediščine moške depresije, izpostavlja številne študije, ki so odkrile, da starši pogosto nezavedno projecirajo nekakšno prirojeno “možatost” in s tem povezano zmanjšano potrebo po udobju, zaščiti in naklonjenosti na dečke že kot  novorojenčke. To se dogaja kljub dejstvu, da je s spolom povezano vedenje odsotno pri dojenčkih. Moški dojenčki se celo obnašajo na načine, ki jih naša družba opredeljuje kot “ženske.” Kot pojasnjuje Real, so mali dečki in deklice  enako čustveni, ekspresivni in odvisni ter si želijo fizične naklonjenosti. Pri najmlajših starosti, se fantje in dekleta vedejo bolj kot stereotipno dekle. Če obstajajo kakršne koli razlike, so dečki v resnici nekoliko bolj občutljivi in ekspresivni kot deklice. Hitreje so frustrirani in začnejo jokati, ter so bolj razburjeni, ko negovalec/starš zapusti sobo.

Kljub temu si matere in očetje predstavljajo razlike med dojenčki, povezane s spolom. Tudi ko so raziskovalci kontrolirali lastnosti dojenčkov kot so “teža, višina, budnost, in moč,” so starši večinoma poročali, da so bile deklice bolj občutljive in “mehkejše” od dečkov. Predstavljali so si, da so fanjtje večji in na splošno močnejši. ” Ko se je skupini 204 odraslih prikazali video istega otroka jokati, so odrasli glede na infomacijo o spolu ocenili, da je ‘punčka” prestrašena, medtem ko je bil “moški ” dojenček opisan kot jezen.

Intuitivno, te razlike v zaznavanju ustvarijo razlike v starševski negi, ki jo novorojenček prejme. Po besedah ​​raziskovalcev samih, “se zdi smiselno domnevati, da se otroka, za katerega se misli, da ga je strah več ”crkla”, kot otroka kateri je jezen.” Ta je teorija je podprta z drugimi študijami, ki so ugotovile, da “se od trenutka rojstva, s fanti manj govori ter se jih manj tolaži in neguje.”Povedano iskreno, so fantje čutveno prikrajšani že od najbolj ranljive točke v svojem življenju .

To je vzorec, ki se nadaljuje v celotnem otroštvu in v adolescenci. Real navaja študijo, ki je ugotovila, da  matere in očetje poudarjajo “dosežke in tekmovalnost svojih sinov,” in jih je učijo “nadzorovati svoja čustva” – na drugi način povedano je fantom naročeno prezreti ali podcenjevati svoje čustvene potrebe in želje. Podobno, so starši obeh spolov bolj kaznovalni do svojih sinov, verjetno pod predpostavko, da fantje “to lahko prenesejo.” Beverly I. Fagot, raziskovalec in avtor knjige Vpliv spola otroka na starševske reakcije pri dojenčkih, ugotavlja, da starši dajejo pozitivno okrepitve (nagrade), ko otroci izražajo vedenja, ki so socialno zaželjena pri tistem spolu. Starši, ki je dejali, da “sprejmejo spolno enakopravnost” so vseeno ponudili več pozitivnih odzivov, na dečke, ko so se igrali s kockami in ponudili negativne povratne informacije, ko so punce izkazovale športno vedenje. Praviloma se ti starši ne zavedajo aktivne vlogo, ki jo igrajo v socializaciji svojega otroka v skladu z normami spolov.

6. Kako se soočiti s porajajočo seksualnostjo otrok?

Zakaj nam je nerodno se z otroci pogovarjati o seksualnosti? Česa nas je strah? Kako gledamo na igro otrok, ki vključuje odrasle teme in spoznavanje lastnega telesa?

Preberite zanimivo razmišljanje avtorice članka, ki pravi: “Upravo u tom ranom razdoblju djeci bi trebalo omogućiti da se igraju kako požele. Istina je, ta igra može imati prizvuk seksualnosti, ali to je samo igra. Igra istraživanja i upoznavanja svog tijela. A ako nam igra nije dopuštena, onda rastemo u nepoznavanju sebe i jednog dana kada odrastemo, ne znamo kako biti bliski sa sobom i sa nekim drugim. Zato jer ne prihvaćamo svoje tijelo. Zato jer se sramimo sebe. Zato jer, negdje duboko u sebi, imamo osjećaj da je to nešto “zabranjeno i neprirodno”. I treba nam puno vremena da se saživimo sa svojom seksualnosti.”

Vec v članku Kako sam reagirala kad sam uhvatila kćer u igri mame i tate?